Toti bastard

Rad bi se počutil tako kot vi, preštevilni, pa sem vas nagovoril po domače in takoj podvomil, če to smem, če mi to moj značaj dopušča; in tudi občutka, da se počutim osvobojenega ali močnega ali celo ozdravljenega katerekoli stiske in morda potešenega, nisem zaznal.
Kaj šele, da bi bil s tem zadovoljen, ko pa je toliko drugih besed, če je že potrebno komentar ali odgovor začiniti, ki so lahko zafrkljive, zbadljive in povezane v zajedljive stavke, dovolj za nestrinjanje ali tudi pravi miselni focn za reči, ki nas zmotijo ali celo sprovocirajo na naši strani razmišljanja in življenjske izkušnje nasploh.
V komentarjih, sploh tam kjer ni skrbnika ali tudi tam, kjer je ta politično nastrojen, se izriše podoba dežele in njene kulture, pod katero ne morem več zapisati, da je strpna in razumevanja polna, kot je nekdaj bila ali pa sem samo mislil, da je, dokler je ni razgalil internet.
Nacionalna komentatorska brigada, je najprej deljena ideološko, kar tiho in glasno podpirajo pa tudi hvalijo ali pa uporabljajo za strankarski barometer, politične grupacije obeh polov. Pri tem je enim navdih za blato in žolč, cerkev in črna desnica, drugim pa, mogoče z dosti več domišljije v izrazih, rdeča zvezda in leva, največkrat kot gamad poimenovana, ki zvezdi še vedno sledi. Z oba pola je značilno, da imena in osebnosti niso nobena izjema ali celo tabu, ko je potrebno eksplicitno očrniti ali ordečiti ljudi in to z družinami in celim rodom vred.
V gnojnem besednjaku obeh množic pripisovalcev, se mešajo nacionalizmi in grožnje, pa v nebo vpijoči očitki in pekla vredni grehi, vse pa se z velikimi vilami trosi kar poprek, tako da včasih od posta ali medijskega prispevka ne ostane nič, ko se ipeji in niki virtualno pobijajo in drugače masakrirajo do onemoglosti v imenu … v imenu česa že.
Morda naše sedanjosti, bodočnosti ali kar eksistence naroda.
Bila bi žalitev, če bi komentarje povzdignil v gostilniške; tam si nasproti stojita glavi in tudi pesti. Še večja žalitev bi bila, če bi komentarje pripisal svobodi izražanja, ker če je to svoboda, kaj je šele potem njeno nasprotje in nikakor ne morem komentarje, ki jih v postu mislim, pripisati razpoloženju in mnenju ljudstva, ker če je teh par ducatov besed in izpeljank pa izrazov in že ofucanih fraz, mnenje pa doseg misli državljanov, potem se mi in se nam, kaj klavrna prihodnost obeta, če že nismo sredi nje.
Ob tem ne gre za zgražanje ali morda za naduto moraliziranje, gre preprosto za to, da se ne spustim, no, nočem se spustiti na nivo, ki ga z levo roko lahko obvladam in izrišem v nepregledni množici žaljivih umnosti in nesramnih napadov do zaničevanj, ki zmorejo sapo bralcu vzeti…
Rad bi bil izzvan k novemu, svežemu in predvsem takemu, ki me zamisli in kakšno moje fosilno prepričanje zamaje, da se lahko dvom in iskanje odgovorov v čudoviti ples zavrtita.
In seveda, prasci, oprostite, zaneslo me je v naslovu…

… je opravičilo z ljubljanskega županstva! Kako bo mestu odleglo in kako bodo težave izpuhtele in kako se bomo oddahnili od more dolgih let in zadihali s polnimi pljuči; sanje bodo kar naenkrat na dosegu roke in mesto bo začelo rasti, se zopet razvijati in meščani bodo rajali po njegovih trgih.
Skladišča RK in Karitasa se bodo zaprla in zavod za zaposlovanje bo le trpek opomin pa še bo znamenj o blaginji v mestu. Električni busi bodo vozili množice na delo in ogromna cargo letala bodo krožila nad Pohorjem in čakala na dovoljenje za pristanek na polno zasedenem letališču, kjer se bodo tehnološko dovršeni in konkurenčni izdelki uma in rok mariborčanov tovorili za pot v svet in raztovarjali najbolj ekskluzivni izdelki za trgovine, kjer sproti zmanjkujejo, saj bo kupna moč neizmerna…
In svetnikom, ki so izglasovali zavezujoče opravičilo, se bo na mestu Kužnega znamenja postavilo vsebinsko enako in bodočim rodovom zapis, kaj so velika dejanja in kakšen um je zanje potreben.
A Janković se ne želi opravičiti in noče, presneti, presneti kakorkoli že poimenovan…In Maribor ne bo doživel pričakovanega razcveta ter se bo pogreznil še globlje, čeprav je mislil, da je že na dnu.
In tudi majice z napisi, ki so že v tisku, za turiste: Ich möchte ein Mariborčan sein pa tiste: I Would Like To Be Mariborčan in v drugih jezikih sveta , ki bi zasenčile NY s srčkom, bodo ostale trpek spomin na priložnost, ki nam jo je, kot vse že tolikokrat, Ljubljana vzela.

Predsednik države pa ne bi bil (kdo v gostilni Pri Milanu, mo je sploh to ponudbo serviral), to je premalo častno in premalo denarnih kanalov obvladuje. Bil bi pa ponovno predsednik, vlade, ki je ravnokar takšno brco v podhrbtišče dobil, da se mu bo podplat še leta tam poznal. Edino, kar je škoda, ni ga dobil, ta odtis, od ljudstva, ampak od svojih zapriseženih družbenikov v projektu obvladovanja pozicij, nikoli državnih projektov.
Kompromisar na dolge proge, za to ima od kolkov dol veliko kondicije, ne pa tam zgoraj, kjer bi lahko obvladoval položaj in parlament kontroliral, kot politik in ne kot omahljivec povprečne kao-politične retorike.
Vedno bolj razmišljam, da nismo izglasovali plebiscita, ampak neki nikoli-tranziciji, le oazo blagostanja in lovišče po Titovem vzoru, kjer pa se ne straljajo jeleni in divje svinje, ampak podjetja in državna lastnina.

Stal je tako,sredi niča in bil poln sebe, svoje moči in svoje zavesti.
Naj bo, karkoli že, samo da bo.
Saj ni vedel, kaj naj si želi. Še želja sama mu je bila, na začetku, tuja, saj ni vedel, kaj naj si z njo počne.
In bilo je.
Nekaj prav gotovo je pod njim ob njem nad njim in ne nazadnje v njem, kar ga navdaja z dvomom in previdnostjo.
Nič ni bila več praznina notranjega sredi zunanjega, ampak vedno bolj izkušnja predmetnega sredi duha.
Gnetel je to gmoto v sebi in zunaj sebe pa jo izvrgel ter osmislil prostor.
Takoj je zaznal, da ni več sam in edini; postal je del, v sebi celo močnejši z novo izkušnjo, a ne več vse v vsem.
Spoznanje je hotelo prepričanje to pa je hotelo videti.
Volja je odprla oči, ki so se zazrle v temo. Neprijeten občutek, ki mu ni našel imena, ga je spreletel:
Sem to mar jaz, mi, vse…? Sranje, naj kdo luč prižge. Hej tam spodaj, zgoraj, rad bi videl…
Predramili so se vsi, ki so mislili, da On bolj trdno spi od njih in se pognali k delu.
A ga nisi slišal, ko se je zbudil?
Ne, klinac; kaj se gremo vse zopet od začetka…
Očitno, luč hoče…
… in pognali so zarjavelo in dotrajano kolesje. In zabrlele so zvezde, sramežljivo je posvetila Luna;
nakar je vse skupaj sonce ugasnilo.
Blešči, nič ne vidim…
Tu so sončna očala, Gospod.
Nered je potreboval red. A v sebi ni vedel kako, saj je sam bil red in nereda ni rabil urejati, ker se je red le stopnjeval v višji red; zdaj pa…
Z zamahi je delil nebo in zemljo, dan od noči, kopno od vode…oko ga je varalo, da je bil zadovoljen s tem kar je postoril pod sabo.
Pssst, Gospod,  malo je še treba sonce pa luno pa…
Ja seveda.
…in dal je dnevu sonce in noči, vse ostalo
Kaj pa počnete tam spodaj?
Sadimo, Gospod. Vi kar mahajte kot da…brez skrbi, bo že prav. Nam je od zadnjič ostalo…
Gobec drži, saj ne ve, da je od zadnjič…Gospod, zdaj še tam malo pomahajte, se tja selimo.
…in vzklilo je in zraslo je in zeleno pa cvetno je prekrilo svet.
Že tretjič je čutil zadovoljstvo in dobro je bilo tako. Vedel je, da je to pot do tega kar bo prišlo. Hotel si je vzeti čas, da domisli in se odloči…
Gospod, piščanci so se zvalili. Kam jih stresemo?
Kakšni piščanci?
Saj veste, najprej je bilo jajce….
Ja seveda, se je delal vsevednega in gledal, kako so ribe, ptice in druge živali naselile svet. Tu pa tam je malo vmes posegel,
pa kje dve nogi vstran vzel pa drugje dve zraven dal, kašno ptico z neba stresel pa ji tace namesto kril dodelil pa tudi kaj v vodo vrgel
in od tam na kopno povlekel…
Halo tam spodaj, je še kaj…
Gospod, počakati moramo, da se začnejo parit..
Ja, parit, seveda, je bil zopet prepričljiv  in potem…
Ja, saj veste, potem jih bo pa preveč pa jih bomo malo redčili, če ne bo človek vse…ups…
Kaj si rekel, člo…
Nič. Gospod, samo zareklo se mi je…čl..člo…člokolada
Sklonjen je bil nad svojim stvarstvom; pustil je da se dan in noč lovita, pustil je dežju, da blato dela in vetru, da veje otresa…pustil je pticam, da skoraj vanj poletijo in pustil je kači, da kožo menja…
A lahko bi bilo več; ja, lahko bi bilo več je misel misli pritrdila. Spustil se je na svoje in ob reki, kjer se je blato nalagala, sedel. Nikoli se še ni spustil tako blizu svojega, da ga bi čutil, kako ga spoštljivo in predano sprejema. Tako je bil zadovoljen, da je vedel, da bo odšel drugam in še tam enako ali podobno sebe napravil…in…in da mora to tukaj sebi pustiti v varovanje in red.
Blato se je gostilo v glino in glina je postajala telo, ki je noge dobilo, da bo kot žival lahko hodilo; in roke, da bodo hrano iskale..in…
Samo, da se nebo v reko pogledal..
O neroda, se je že…glej
Lepo je gospod, res je lepo…kako pa boste to imenovali.
Jaz.
Toda to ste vi, to je vendar vaše ime, vsepredvidljivi in vsemogočni…
Prav pa naj bo Jaz, kako si že prej rekel, čl…člo…člokolada…. in že je dihnil Gospod v glino in ji zašepetal, bodi Jaz Člokolada…
Gospod, a ne bi bilo lepše..recimo…človek…Člo…in vek…človek
Zamislil se je Gospod in nato glavo pa roke pa noge potrgal pa vse še enkrat zgnetel in enako nazaj sestavil:
Ti si Jaz, človek in dajem ti življenje in moč, ki jo na tem svetu mojem potrebuješ, da ga boš varoval in mene slavil in se paril…
Oh, kako je to komplicirano…vsi se parijo s sebi enakim, no osel ves čas zebro poriva…
Segel je človeku pod rebra in še nekaj gline iz reke vzel, pa na hitro gnetel, tako, da je malo površno telo zgladil in je nekaj izboklin ostalo.
Pogledal ga je po orodju in na novem telesu primerno odprtino napravil ter zgneteno ob človeka postavil.
Nihče ne bo vedel, nikoli, zakaj je to ob Jaz človeka postavljeno, za ženska poimenoval. In naročil je obema, da svet poselita.
No, začnita….jima je ukazal in se kmalu naveličal gledati to glino, ki se je v glini valjala, vzdihovala in se slinila…
Gospod, čas je…
Ja čas je, seveda, koliko pa sem se zamudil….
Tako, skoraj tisoč let.
O sranje pa bi mi ja lahko kdo rekel, da pohitim. Obljubim si, da bom naslednjič v šestih dnevih takšno mizerijo skupaj sestavil in
še čas našel, da bom sedmi dan počil.

Vprašate, kako vem. Sam mi je povedal. In, če ni res, je lagal.

PS
Ko sta se takrat nehala valjat in Boga že zdavnaj ni bilo več na Zemlji in niti blizu ne, je ona sedla in vprašala:
Kdo sem, kdo sva midva…?
Tudi on se je vsedel in se po jajcih počohal…
Ne vem kdo sva tako skupaj; drugače pa jaz Jaz človek in ti, ženska

Eko sranje in reklama za Varaždinsko firmo, ki predeluje odpadne avto “plašče”, na tv Slovenija, danes v petek ob 19:51. V glavni vlogi rally “drkač” Peljhan. Amaterski scenarij eko videa, ki še za kindergarten ni uporaben. In kaj me je /med večerjo/ sredi vsega tega prikazovanja, razpizdilo. Brezobzirno televizično priznanje nacionalke, da je snemalo brez zavarovanja prizorišč.
V dveh primerih vidimo, da se Peljhan duva, prav eksibicionistično napenja, ko mu nasproti, enkrat zelo tesno, vozijo navadni civilisti.
Torej nesramno nevarna budalaština TV Slovenija za namene, česa že…divjanja po regionalni cesti….???
Bravo idioti.
Policija pa – nič.

Zavesa se je spustila, izzvenel je zadnji aplauz, sliši se tu in tam kakšen žvižg…vse počasi zamira le veter še odnaša v Dravo plastične kozarce s terase Pandurjevega teatra. In zopet bomo lahko živeli z odprtimi očmi in odmašenimi ušesi.
Kaj, da ni še mimo, da ni še silvester za v leto 13 ???
Če pa se tako lepo in zanosno prebira Čanderjev, direktorjev, zapis v sobotni prilogi jutranjega večernika.
Mesto Maribor – klinc gleda nekaj ostalih vasi, ki se silijo poleg – je zmagal. Tako pronicljivo in urarsko natančno je odigral Prestolnico EK, da mora Mitja le prevesti teh nekaj stolpcev in jih razposlati po svetu in navdušenje se bo razlegalo od Moskve do Santiaga in od LAja do Tokija. Svet bo prepoznal kulturo naroda, njega ambicije in na koncu mesto, ki svetu to vse poklanja.
In če je tako lepo, zakaj bi se še torej grebli, grizli in prebirali nebuloznosti ter poslušali fraze kulturbundovske oblasti, če pa lahko že ta večer zapremo vrata Naskovega dvorca in na zid pribijemo bronasto tablo s klasiko o rojstvu EPK in slavi njega…
Mitja namreč ne ve, da so ga volkovi, hijene in šakali pa druga zahrbtna roparska golazen, porinili na kup gnoja, kjer lahko kikirika, dokler mu ne bodo prerezali vratu tisti, katerim se bodo vsi prej našteti volkovi, hijene, šakali…izmuznili v meglo po letu 12, če ne bo pred Božičem konec sveta.
Dve leti sem pred zaprtimi vrati EPK vpil, zdaj vidim, da očitno šepetal vse, kar Mitja zmlati v literarno leporečje, ki že v naprej, med vrsticami, nakazuje vzroke opravičevanju za nedodelan in potraten projekt. Tega ne nakazuje samo v vsebinah, ki lahko pomenijo karkoli, ampak predvsem v zgodovinskih in socialnih okvirih tote domačije, katera se mora najprej in to takoj zbuditi, opogumiti, sprejeti in biti hvaležna petim, desetim in nekaj modrijanom…

PS
Le vkup, le vkup …kdo že in zakaj že?
Na Piramido ali na mojo Kalvarijo je treba. Tako od daleč in z višin velik drek mali zgleda, pa še zaudarja ne tako močno.

… in predvolilno mletje vljudnostnih nasmehov pa objemanje nasprotnikov, v boju za stole v mariborskem mestnem svetu; županov je že oddan.

Vem, da se bo gradilo, zelo kratkovidno zapravljalo pa zadolževalo za dokazovanje politične moči in potrjevanja sprotnih obljub.
Lent in brvi pa galerije in sprehajališča…
Predvsem si ne dovolim uporabe sprege Stari Lent in njega oživljanje. Tistega starega Lenta ni več, odjebali so ga in nikoli ga nihče več ne bo zgradil, čeprav bi bil s svojimi stavbami, obrtnimi delavnicami, trgovinami in predvsem nenavadno lomljenimi uličicami, ob reki, resnična turistična atrakcija sploh, če bi se še vrtelo kakšno vodno poganjalo, vozile rance in tako v domišljijski nedogled…
Zdaj pa, ko sem že obdeloval Glavni trg in ga tudi še bom, posegi v mestno obdravsko parkirišče in spalne koje.
Brv. Beseda, ki bi lahko strašila v kakšni pravljici, če bi jo ponavljala čarovnica. Tako pa jo ponavlajo in z njo strašijo mestni arhitekt in njemu vdani in od njega odvisni. Bo to skulptura ali pozabljena mestna forma-viva ali kaj že…Kaj res mora bit nek dodatni prehod, čez Dravo tja do BMW trikotne “jase” z navezo na pešpoti pod strmim nabrežjem. Kaj res mislite, da se bodo ljudje spuščali k reki, da se bodo zopet na drugi strani vzpenjali po zigizagi asfaltni potki ali obratno po smrdečih štengah Velike kavarne.
In biciklisti v vrsti stojijo, da bodo prečkali to brv, vsako jutro že desetletja molijo, na obeh straneh te ogromne reke, za novo brv.
Galebi, race, njorke in vsa ostala perjad do labodov, komaj čaka novo sralno cono…pametne glave, ki poznajo razmere samo iz retuširanih razglednic, niso nikoli videli kupe dreka na spustnih ploščadih za čolne ali “jetskije”, da o novem pristanišču ne govorim.
In kje bo varna plovna pot za rečni remorker, ki počasi rjavi ob Pristanu, do kot bo smela, glede na višino z ograjo vred in stoječimi avanturisti, ta ladjetina z dizlom smraditi nabrežje. Sploh, če poškilimo na bodoče kontejnerje, ki naj bi se pozibavali na gladini.
Medmisel.
Kancler tako lepo razlaga mednarodni natečaj. Strinjam se, internet je nekaj tisočim izobraženim ljudem, omogočil vpogled na nekaj kvadratnih metrov mesta nekje na zemljevidu Evrope. Dela v gradbeništvu, sploh v takšnem napuha polnem, je trenutno zaradi krize malo ali nič. Logo, da skoči množica brezposelnih skupin snovalcev in poskuša srečo; pa kaj mislite, da so pošiljali svoje koncepte in prostorske rešitve samo za to našo sredimestno pišurijo.
In leseno tlakovana ploščad. Ok. Genijalna za zabijanje klinov za utice festivala Lent. Za v les rabiš krajše in še bolj držijo, kot tisti metrski za med tlakovce. In čiščenje postfestivalske svinjarije s takega podna bo tudi posebna umetnost, ki bo omogočila drage ekspertize, popizdevanja in v eni sezoni zamenjavo desk ali celo kamnitih plat, kot to v neskončnost počnejo na Grajskem trgu, ker ob lepi zamisli, niso mislili na to, da debelina kamna prenese le golobe in otroke…
Takšne slikice z gabariti, ki jih računalniki umeščajo med podobe krajine, lahko med kuhanje pridela že vsaka gospodinja. Le za smiselne razlage zanje, je potrebn globlja pesem. Ta jeklena Žametna črnina, nas bo odela res v črnino, ko bomo odplačevali dolgove nepremišljenemu in trenutno finančno nesmiselnemu izčrpavanj mestne blagajne in blaginje.
To so milijoni, ki jih trosi le peščica ljudi in jih bodo pokasirali le posemezniki, beri: izvajalci.
Kar se tiče mojih razmišljanj pred zaprtimi vrati EPK pa dodam, da bomo imeli ogromno gradbišč, zidov, soban in druge mrtve navlake, za katere ne vemo, še danes ne, kaj jim bo dajalo življenje. Razen mogoče pupike, gospe Brede v Minoritih.

PS
Zakaj me razburi, do prave srče aritmije, takšna nemoč ob teh projektih, ki se hvalijo le sami in so, vedno bolj, tudi sami sebi namen.

PPS
Tukaj ni moje pike in je tudi kmalu ne bo

…pred zaprtimi vrati EPK – ne vem katero nadaljevanje.
Poslušam dokaj čustveno besedno, antagonistično, parado znanega režiserja, ki uporablja stavke, besede, ki jih v teh nadaljevanjih mečem pred prag mariborske občine, že nekaj mesecev in za svojo bogokletno brezobzirnost, dobivam graje in grožnje pa še izbris bloga, saj sta Večer in EPK kar naenkrat pomembna partnerja.
Pandurju pa ploskajo za histerijo nasprotij med sivino povprečja in prepoznavno kreativnostjo, ki presega preseženo.
Župan ga je povzdignil v glavnega programerja v programskem svetu, ko je Pandurju prostato stisnilo in ni mogel scat tam na studenškem nabrežju pod bivšo tekstilno tovarno. Ker so ravno šavje in drevje podrli, se mu je pogled ustavil na podobi mesta in prišlo mu je. Mesto mu bo tam, župan je nemo prikimal in tako potrdil ta njegov osnovni koncept kulturne prestolnice, zgradilo razgledni stolp, ne: razgledni balkon, teraso, ploščad, letališče…da bo v Pandurjevem objemu Evropa zrla na našo lepo revščino…kot je Pandur sam rekel, med Svetim duhom in Meljskim hribom.
V kazinski dvorani sem imel krveve ustnice, tako sem se grizel, da nisem spregovoril. A dlani so same padle v plosk, ko je nek nategnjen obiskovalec Dalijeve razstave okurcal izbor tiskov grafik in po parih sočnih, gospodu Kanglerju namenil misel, da župan ne rabi biti vseveden ali vseznalen, mora pa vedeti kdo v njegovem mestu  kaj zna in zmore. In tukaj se je na Večerovem večernem bobanju, pod Melitinim vodstvom, zakečal keč umobolne prestolnice.
Keč je v tem, da vsi in to res prav vsi odločujoči, pričakujejo Pandurjevo parafo pod vsebinski oziroma programski del za leto 2012. Župan je v navdušenju v Madridu izrekel vabilo in zdaj Pandur čaka na koncesije za svojo prestolnico. Nista skrivala, ker ni kaj skrivati, da je to zalimano.
Oglašanje zainteresirane javnosti, je prav groteskno, izzvenelo v prazno in po spominskih jamranjih omizja ni ostalo energije za vztrajanje v vprašanjih. Ujčič, ki je s frazo, da se komaj zadržuje komentarja pred svojimi kamerami vzpodbudil še enega konformista, vsesekretarja Pivca, da sta prav partijsko naložila moderatorki na jezik, da časa ni več ampak, da se bomo že še srečali…
Večer je zadovoljen. Prav gotovo. Na pravi Bobek ne spravi takšno publiko skupaj. Z dolgimi nosovi je odšla …

PS
… in Smiljan Pušenjak je zavpil in se hitro potuhnil: Kdo bo to /Pandurjevo/ prestolnico plačal.

PPS
Ni prav, da nisem nič rekel, ni…pa še bom!

Meni dva. Najbrže kmalu še tretjega, ker ” Abentblat” ne želi več mojega dostopa.
Še sreča, da mi je bivša kolegica, prej učenka, namignila, kaj me lahko doleti, ker so se friki bahali, kako bodo bastardu stopili na vrat, da sem vsaj delček vsebine preložil sem.
Toliko. Je pa res, da sem del intimnih doživetij in grenkih partnerskih izkušenj, vpisoval direktno, prav tako nekatere aktualnosti in predvsem reči, ki so šle Večeru, očitno, najbolj v nos, kot mnenja o portalu, njihovem prdečem bobu in še kaj o administratorju. Nikoli nesramno, a vedno iskreno s kančkom cinizma, zaradi distance.
Čisto formalno pa se, cepci, ne zavedajo, da so ukinilo osebnost, delo z maso linkov in drugega materiala, avtorskih fotografij, videa in kakšne prave misli.
Preveč bi se razvnel, če bi nadaljeval…že to, da sem to obelodanil, se mi zdi šibka poteza in v tem malem Totem mestu pričakujem lahko samo še pljuvanje. A tega se bojim najmanj, saj jim ne uspe veliko špukati, ko pa drug drugemo, skoraj v krogu, tišijo glave v rit; so pa zato njih lakaji nevarni. Prekleto nevarni.
Ne vem še kam bom na tem blogu postavil otroško posteljo in kam hladilnik, a sem bom že znašel.